Finale (Matjaž Zorec)
Krščen matiček (= baje holy fuck), zakaj sem danes zamudil v službo z enournim branjem v postelji s trdim kurcem. Najdba tedna, spletna literarna revija Novi zvon, konkretno prva številka, konkretno zapis Finale Matjaža Zorca.
Preden se odpravim, moram, ko si ravno zamišljam… polt… temnorjava… svetlobronasta… gladka… gosto posejana z narahlo skurjenimi pičicami… blago prepotena… osenčena s svetlobo, obrobljajoč oblino… pas, boki, stegna… čakajoča v nedogled… gola koža… obsijana kot upognjena kovinska ploskev v polmraku… kljuka, radiator… kot sadež, pomaranča v skledi, na tihožitju… na otip topla kot razgret asfalt, mehka kot mah okoli raztopljene gline okoli kepe perja… sočna kot krvaveča prerezana rdeča pomaranča… cedeča svoj slad… pripognjeno do pasu jo posadim na mizo, razklenem noge, stisnem za tilnik, plosknem po riti, ožigosaje dlani v vrelo meso, vtaknem ji ga… sprva počasi kot rije deževnik zrno za zrnom v razrahljano prst, da se vsak pregib stesnjen drgne, zarezuje v skupaj zlepljene stene… nezaznaljivo prevarantsko se razpirajo kot cvet mesojede rastline… nato sunkovito… tako se odtrga krasta, izpuli zob, tako se ena sama smrtna slast zabrišeš v brezno… pol krikne pol zastoka, od naslade in bolečine… še enkrat… še enkrat… dokler pizdin ror ne naplavi vesolja, široko razprtega kot oči, ki so uzrle veliki pok… fukaj me, ja, fukaj, daj me, med razglašenimi samoglasniki neartikulirano povzdiguje glas… toliko punčkasto zahropel kot zalit z medeno vlačugarsko prošnjo. Z eno besedo, moram si ga zdrkati. Da večer, noč in jutro ne bodo mogli biti slabši. Da bodo tako boljši. Da bodo, kar bodo.
Več tukaj.

